Ferosilicij je ključna zlitina, ki se uporablja pri proizvodnji jekla in drugih kovin. Sestavljen je iz železa in silicija z različnimi količinami drugih elementov, kot sta mangan in ogljik. Postopek izdelave ferosilicija vključuje redukcijo kremena (silicijevega dioksida) s koksom (ogljikom) v prisotnosti železa. Ta proces zahteva visoke temperature in je energetsko intenziven, zaradi česar so cene surovin pomemben dejavnik pri določanju skupnih proizvodnih stroškov ferosilicija.

Ferrosilicij se pogosto uporablja v jeklarski industriji, livarstvu in drugi industrijski proizvodnji. Porabijo več kot 90% ferosilicija. Med različnimi vrstami ferosilicija se najpogosteje uporablja 75% ferosilicij. V jeklarski industriji se za vsako tono proizvedenega jekla porabi približno 3-5 kg ​​75 % ferosilicija.

Ferosilicijev nitrid in silicijev nitrid se slišita kot dva zelo podobna izdelka, v resnici pa sta bistveno različna. Ta članek bo razložil razliko med obema z različnih zornih kotov.

Feromolibden je ferolegura, sestavljena iz železa in molibdena. Proizvaja se s taljenjem mešanice molibdenovega koncentrata in železovega koncentrata v peči. Feromolibden je vsestranska zlitina, ki se lahko uporablja v različnih aplikacijah v različnih panogah.

Zlitine volframa in železa se običajno nanašajo na zlitine, sestavljene iz volframa (W) in železa (Fe). Na splošno so zlitine volfram-železo nemagnetne. To je zato, ker je volfram sam po sebi nemagnetna kovina in je vsebnost železa v zlitinah volfram-železo običajno nizka, kar zlitini ne more dati pomembnega magnetizma.

Titan ni magneten. To je zato, ker ima titan kristalno strukturo brez neparnih elektronov, ki so potrebni, da material pokaže magnetizem. To pomeni, da titan ne deluje z magnetnimi polji in velja za diamagnetni material.